Jerry je bil tip človeka, ki bi ga najraje sovražil. Bil je vedno dobre volje in vedno je imel kaj lepega za povedati. Ko ga je nekdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: »Če bi bilo še boljše, bi bilo že kičasto.«
Bil je edinstven vodja restavracij in imel je več natakarjev, ki so mu sledili od ene restavracije do druge. Razlog, zakaj so mu natakarji sledili, je bil njegov neverjeten odnos. Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen njegov uslužbenec slab dan, je Jerry vedno znal pokazati pozitivno stran situacije.
Njegov odnos se mi je zdel zanimiv, zato sem šel nekega dne do Jerrya in ga vprašal, »Nečesa ne razumem, Jerry. Saj ne moreš biti pozitiven vsak dan! Kako ti to uspeva?« Jerry pa mi je odgovoril: »Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem: Jerry, dve možnosti imaš danes. Lahko se odločiš za dobro voljo ali pa za slabo voljo. In odločim se za dobro voljo. Vsakič ko se zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev ali pa se bom iz situacije poskušal česa naučiti. In odločim se učiti. Vsakokrat ko pride kdo k meni in se pritožuje, lahko izbiram ali bom sprejel njegovo pritoževanje ali pa najdem in pokažem na pozitivno stran življenja. In vedno izberem pozitivno stran življenja.«
»Ja seveda, pa saj ni tako preprosto,« sem protestriral.
»Seveda je,« je odgovoril Jerry. »Življenje je vse sama izbira. Ko se znebiš vse navlake, je vsaka situacija preprosta odločitev. Izbereš, kako se boš odzval na situacijo, izbereš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje, in odločiš se ali boš dobre volje ali slabe. Le tvoja je odločitev, kako boš živel življenje.«
Razmišljal sem o tem, kaj mi je povedal Jerry. Kmalu zatem sem zapustil gostinstvo in se odločil, da začnem lasten posel. Z Jerryem sva izgubila stike, vendar sem pogosto razmišljal o njem, kadarkoli sem izbral odločitev v življenju, namesto da bi le reagiral na življenje.
Nekaj let kasneje sem slišal za Jerryevo nesrečo. Nekega jutra je pustil zadnja vrata odprta in trije oboroženi roparji so ga napadli. Medtem ko je poskušal odpreti sef, je zaradi panike zgrešil pravilno kombinacijo in roparji so ga v paniki ustrelili. Na srečo so Jerrya hitro našli in odpeljali v bolnišnico. Po osemnajstih urah operacije in tednih intenzivne nege, je bil Jerry, še vedno z delci krogle v njegovem telesu, izpuščen iz bolnišnice.
Šest mesecev po nesreči sem srečal Jerryija. Ko sem ga vprašal kako mu gre, je odgovoril: »Ne more biti bolje. Če bi bilo še boljše, bi bilo že kičasto. Bi rad videl moje brazgotine?« Brazgotin sicer nisem želel videti, sem ga pa vprašal kaj mu je šlo čez misli, ko se je zgodil rop. »Prva misel je bila, da bi moral zakleniti zadnja vrata,« je odgovoril Jerry. »Ko sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti: lahko se odločim, da bom živel ali pa da bom umrl. Odločil sem se živeti.« »Vendar ali te ni bilo strah? Ali si izgubil zavest,« sem ga vprašal. Jerry je nadaljeval: »Reševalci so bili odlični. Stalno so mi govorili, da bom v redu. Vendar ko so me pripeljali na urgenco in ko sem videl zdravnike in sestre ter njihove izraze na obrazih, sem se resnično ustrašil. V njihovih očeh sem prebral: Mrtev je. Vedel sem, da gre zares in da moram ukrepati.«
»In kaj si naredil,« sem ga vprašal.
»No, tam je bila ena velika in močna medicinska sestra, ki me je spraševala vse mogoča vprašanja,« je povedal Jerry. »Vprašala me je tudi, ali sem morda alergičen na karkoli.« »Da, sem odgovoril. Zdravniki in sestre so obnemeli in čakali na moj odgovor. Globoko sem zajel sapo in zavpil: Alergičen sem na metke! Med njihovim smehom, sem jim razložil: Odločil sem se, da bom živel. Operirajte me kot da sem živ in ne mrtev.«
Jerry danes živi tudi po zaslugi njegovih zdravnikov, vendar predvsem zaradi njegovega neverjetnega odnosa do življenja. Od njega sem se naučil, da imamo vsak dan izbiro živeti svoje življenje v celoti in polno. Najpomembnejši je naš odnos do življenja.
(Brian Cavanaugh, A Cup of Chicken Soup for the Soul)
Živimo v času nenehnih sprememb in kriz. Naše družbeno okolje zahteva od nas spremembe, kar občutimo kot recesijo in krizo. Ena katastrofa za drugo, gospodarski, politični in ekološki sistemi so ušli iz našega nadzora. Družbena oziroma socialna kriza, ekološka kriza, kriza identitete, moralna in etična kriza, finančna kriza, ki pa je pripeljala s seboj še vrsto drugih kriz. Vendar ali je to naša prava slika?
Smo na odcepu poti, kjer se znanost in duhovnost močno zbližujeta in imamo vpogled v nove možnosti za življenje naše civilizacije. Vendar je prehod grob in neizprosen.
Ker pa nam zmanjkuje tal pod nogami, je vsepovsod panika in strah, ponekod pa celo paralitično stanje. Panika in paraliza sta sicer instinktivni reakciji, pa vendar predstavljata obcestni jarek na naši poti v prihodnost. Padec v eno ali drugo je največja nevarnost, s katerimi se soočamo, saj omrtvi srce in zastruplja um. In če smo kdaj potrebovali podporo in duhovno vodstvo ter disciplino, da ostanemo pozorni in povezani, je to zdaj.
Največje darilo, ki ga lahko damo sebi in svetu, je naša prisotnost, budnost in pozornost.
Mnogo filozofij in religij, vključno s krščanstvom in budizmom, namigujejo na moč naših misli, ki ustvarjajo našo realnost. Če verjamemo, da je naša realnost samo znotraj naše glave, je ta poudarek popolnoma samoumeven. Ali kot je rekel Buddha: »We are what we think. All that we are arises with our thoughts. With our thoughts, we make our world.« Če prevedemo: »Smo, kar mislimo. Vse kar smo, pride iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo naš svet.«
Bodimo kreativni in pogumni na svoji poti. Vsaka kriza s sabo nosi številčne nove priložnosti, ki v starem in utirjenem svetu, niso imele možnosti za obstoj. Zdaj je čas.
Kot pravi Don Miguel Ruiz v Štirih dogovorih: »Če bi radi živeli v radosti in z občutkom izpolnjenosti, moramo zbrati pogum in prelomiti vse tiste dogovore, ki temeljijo na strahu in nam jemljejo moč. Če se ozrete na svoje življenje, boste brž našli nešteto vzrokov za trpljenje, a med njimi ne bo nobenega dobrega. Isto velja za srečo. Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje.«
